Nova, nenavadna izkušnja, nekaj čisto drugega kar lahko pričakuješ pri nas v Sloveniji. To so Texport Action Days powered by Goretex.
Enodnevni ˝tečaj˝, katerega namen je uporabniku, v tem primeru gasilcu, predstaviti različno novo gasilsko in zaščitno opremo, ki je temelj predstavitve. In ko rečem predstaviti, imam v mislih res korektno predstavitev, vse od novodobne opreme, ki Slovenije še ni dosegla pa vse do ˝kuhanja˝v kontejnerju.
Po dolgi poti v Crailsheim, Nemčija, in po seznanjanju z inštruktorji ter tamkajšnjimi prostovoljnimi gasilci, sem spoznala, da smo gasilci pa najverjetneje res povsod enako odštekani. Na dan usposabljanja so našo skupino tridesetih posameznikov, razbili na polovico. Padla sem v skupino, ki je skozi dopoldan ždela v predavalnici in sledila predavanjem, ki so se vrstila. Kot gasilka, ki je do takrat nase navlekla Texportovo obleko ravno enkrat v življenju, sem besede predavateljev požirala z odprtimi usti. Govorili so o sami sestavi oblek ter o spremembah, ki so jih skozi leta uvedli, da so jih naredili še bolj uporabne, še bolj prijazne gasilcem.
In ne nazadnje, predavanje o raku. O bolezni, ki ne izbira. Živimo v času, ko je stres naš zvesti prijatelj. Ko pa temu dodaš še vse stupene, jedke, dražljive snovi, ki so po vrhu najverjetneje karcerogene, pa dobiš vse s čimer se gasilci dnevno srečujemo. Se sploh zavedamo dejanskega vpliva vsega kar se dogaja okrog nas na naše zdravje? To dodajam zato, ker o raku še vedno ne želimo govoriti. Ker posamezniki to diagnozo še vedno jemljemo kot nekaj, česar se je treba sramovati. NE! O raku moramo govoriti, širiti glas, osveščati. Le tako bomo dosegli, da se bomo gasilci začeli zavedati preventive. Začeli zavedati pomena navadnega tuširanja po intervenciji, navadnega čiščenja zaščitne obleke, ko pridemo nazaj v gasilski dom. Če lahko vsaj malo zmanjšamo tveganje za razvoj te zahrbtne bolezni, storimo to!
Po kosilu je mojo skupino čakal še malo bolj razgiban del. Vsakega izmed nas so oblekli v zaščitno obleko po njegovih željah. Zanimivost tega prikaza je tudi, da se znotraj polovice udeležencev, ustvarijo še manjše skupine, maksimalno trije udeleženci in inštruktor. V mojo skupino sva padli dve dekleti in inštruktor Tobias. Girl power! Tako zagotovijo, da lahko vsak izmed tečajnikov preizkusi vso opremo in hkrati omogoča boljšo izmenjavo mnenj in izkušenj znotraj skupine.
Kje je potem bistvo, če ne premikanje svojih meja?
Pripravili so nam pet točk skozi katere smo se sprehodili pod vodstvom usposobljenega inštruktorja. Preizkusili smo lahko najrazličnejše ročnike, ki jih pri nas v Sloveniji še nisem zaznala. Na primer: ročnik z vložkom za izdelavo pene, ki ti omogoča izdelavo pene kar na samem ročniku. Si predstavljaš, da ne potrebuješ več kante penila, medmešalca in vsaj ene cevi viška, iz ročnika pa še vedno pride pena?
Pod zadnjo postojanko v dnevu nas je čakal še vstop v kontejner. Da ne bo pomote, to ni tipičen MODUL A-C kontejner. Namen te vaje ni učenje gašenja, ker se nekako pričakuje, da na tej stopnji pa to že znamo.
V prvem delu kontejnerja se najprej splaziš skozi kletko podobno tisti na Igu, za specialnost IDA, nato vstopaš v prostor s požarom. In ker sem vedno glasna in vedno pogumna, sem pred vstopom zahtevala, da mi res ˝zahajcajo˝. Že v prvem delu kontejnerja se je čutila vročina. Inštruktor nama je dovolil vstop v del kontejnerja s požarom. Sedeli sva na paletah, 5 metrov stran od ognja, Tobias nama je razlagal kaj sledi. Nisem več vedela, kako bi se namestila, pekla so me kolena, čepenje odpade, spodvijala sem škornje pod zadnjico, nekaj časa sedela na paletah, ampak sem se hitro začela presedat iz ene ritnice na drugo. In ko sem s termokamero pogledala ogenj, sem vedela zakaj me ˝greje˝. 600°!! Vedela sem, da kolegica na moji levi čuti isto in, da preizkušava svoje meje, katera zdrži dlje. In za piko na i, kot da nama še ni dovolj vroče, je Tobias čisto po ˝kmečko˝ zalil ogenj. Ko se je voda uparila je temperatura v prostoru sicer padla, nama pa je postalo še trikrat bolj vroče. Tisti, ki me poznajo vedo kaj iz mojih ust pomeni stavek: ˝Jaz ne morem več, grem ven.˝In če bi takrat vztrajala s svojo običajno trmo bi po vsej verjetnosti obe še danes sanirali kakšne oparine. Priznam, da je moj ego malo trpel, ker nisem zdržala, dokler mi niso povedali, da bi bila temperatura še višja, če ne bi fantje kontejnerja pred našim vstopom konkretno ohladili.
To je bila definitivno ena neverjetna, nepozabna izkušnja, ki bi jo v trenutku ponovila. Ampak seveda, na 600+ stopinj. Kje je potem bistvo, če ne premikanje svojih meja?